V začetku meseca decembra smo bili priča prvim predčasnim volitvam v samostojni Sloveniji. T.i. »levi trojček«, ki so ga sestavljali LDS, Zares in SD s pomočjo (beri »ne pomočjo«) Desusa svojega mandata ni uspel pripeljati redno do konca. Kakšni so razlogi zato? Ali je (Z)ares vsega kriv SD? Ali je bilo vodenje države res tako slabo, ali pa je mogoče do predčasnih volitev pripeljala tudi izredno destruktivna, v nekaterih primerih celo uničevalna politika opozicije z njenim vodjem Janezom Janšo.

Kaj so prinesle predčasne volitve? V prvi vrsti vsekakor izgubo dragocenega časa, ki bi ga lahko (morali) posvetiti reševanju gospodarskih in drugih težav, ki pestijo našo preljubo domovino. Takoj zatem pa so volitve prinesle nove (stare) poražence, ki so tri leta vztrajno rušili vlado Boruta Pahorja, jo na koncu zrušili in v brezno potegnili tudi in predvsem sebe. Govora je seveda o SDS. Večni poraženki volitev. Z svojim vodjem Janezom Janšo so na volitvah nastopili šestkrat in zmagali samo enkrat. Predvsem bodeta v oči zadnja dva poraza, ki sta se še v petek, dva dneva pred volitvami zdela nemogoča.

Po trenutnih javnomnenjskih raziskavah je lista Gregorja Viranta tista, ki uživa največjo podporo. Znan je že tudi program te liste, ki vključuje med drugim tudi odpoved delovnih razmerij v javnem sektorju, saj želi Gregor Virant zmanjšati javno upravo za 5 odstotkov. Tega seveda ne moremo narediti brez odpuščanja v javnem sektorju. Več kot očitno je, da med podpornike Virantove liste ne spadajo javni uslužbenci, ki pa jih ni ravno malo.

Pa poglejmo podrobneje, kako je nastala Državljanska lista Gregorja Viranta. Sprva je Gregor Virant napovedal, da bo na volitvah nastopil z listo, za katero bo zbral 8000 podpisov. Tega ni storil, ampak je po liniji najmanjšega odpora ustanovil politično stranko, ki nosi njegovo ime. Čeprav je ves medijski prostor in priljubljenost z ljudmi dosegel ravno s tem, da ne bo ustanovil politične stranke, je to obljubo prelomil. Še več, ustanovil je stranko, ki je že v osnovi zasnovana kot kult osebnosti, saj poudarja ime Gregor Virant.

Slovenija je prišla v situacijo, ki je še ni poznala. Prvič v zgodovini samostojne Republike Slovenije bomo volivci lahko odšli na predčasne parlamentarne volitve. Zadeva pa se je zakomplicirala že v osnovi, saj se krešejo pravna mnenja že o tem, kdaj je parlament, ko predsednik vlade ne dobi izglasovane zaupnice, razpuščen. Še vedno torej velja, da imata dva pravnika tri pravna mnenja.

Politično zanimiva pa postaja situacija s t. i. novonastalimi strankami. V bitko za premierski stolček se je spustil ljubljanski »JZ« ali »Zoki«, kot ga kličejo nekateri. Pravzaprav je Zoran Jankovič sploh prvi, ki je na tako množičen način najavil svojo kandidaturo. Odločil se je namreč, da bo v malo manj kot 2 mesecih pred volitvami, ustanovil politično stranko, ki pa bo menda takoj po izvolitvi njegovih poslancev v Državni zbor RS, ugasnila. Zoran je torej prišel rešiti Slovenijo. In to bo storil v enem mandatu. Med pobudniki za kandidaturo JZ-ja je tudi nekdanji predsednik Kučan, leta 2008 znan kot velik zagovornik levega trojčka. Hja, ko pričnejo nekatere stranke toniti, pač gremo k tistim, ki v danem trenutku najbolje kotirajo. Verjetno nam bo ljubljanski župan obljubil »slovenske Stožice«. Po tem je seveda najbolj poznan. Škoda je le, da se našim nogometnim asom skoraj zagotovo ne bo uspelo kvalificirati na evropsko prvenstvo in ta športni kompleks ne bo požel slave.

Kot kaže, je odgovor na to vprašanje pritrdilen. V Sloveniji nimamo desnih, kaj šele levih strank. Vse skupaj smrdi po kulturnem boju 19. stoletja, kjer so tako liberalci kot konzervativci delali v službi kapitala. Če smo sprva mislili, da bo država odmrla z globalizacijo, nato smo si želeli, da nas oblast brani pred korporacijami, se je na koncu zlizala z njimi. Tako desna in sedaj še leva. Kdo torej ščiti nas posameznike, državljane? Oblast zagotovo ne.

Kot v kameni dobi so volilne kampanje podobne vojnam, po katerih si plenilci razdelijo vojni plen. Država postane last zmagovalca, ki svojim ritoliznikom milostno nameni grižljaj(čk)e iz bolj ali manj obložene mize, ostali »nepravi« pa pač čakajo na svoja korita do naslednjih volitev. Tu sta obe opciji kar enaki. Nobena ne vključuje drugačnih (nenaših), čeprav imajo oboji polna usta demokracije. Ali ni to nekoč pomenilo oblast ljudstva, t. j. oblast za vse?