Zakaj je treba izpeljati pokojninsko reformo?

Glavni razlog za to je dejstvo, da je to pogoj za zagotavljanje finančne vzdržnosti javne blagajne in s tem primernih in zanesljivih pokojnin za sedanje in prihodnje upokojence.

-          Zaradi demografskih sprememb, prezgodnjega upokojevanja in nizke stopnje zaposlenosti starejših oseb

Kakor kažejo dolgoročne projekcije, bodo odhodki pokojninske blagajne v primeru, da ne bomo izpeljali reforme, samo še rasli. Zaradi demografskih sprememb, prezgodnjega upokojevanja, zaradi katerega je stopnja zaposlenosti starejših oseb v starostnem razredu med 55-64 let z le 35,7% med najnižjimi v EU 27 ter zaradi prepoznega vključevanja mladih v sistem pokojninskega zavarovanja (brezposelnost med mladimi, razširjenost začasnih in delnih zaposlitev, še posebej med mladimi), bi lahko stroški za pokojnine iz 10% BDP v letu 2010 narasli na prek 12% BDP v letu 2021.

Še bolj drastičen je izračun, da bi ob obstoječi zakonski ureditvi že leta 2027 izdatki za pokojnine presegli višino vseh pobranih prispevkov za socialno varnost, vključno s prispevkom za zdravstveno varstvo in brezposelnost. To preprosteje povedano pomeni, da bi bil dvig prispevne stopnje za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki ga predlagajo sindikati, le kratkoročna rešitev, in popolnoma nesprejemljiva za delodajalsko stran.

-          Zaradi globalne konkurence, zaradi razvojnih zaostankov, katerih odraz so zaostrene razmere v slovenskem gospodarstvu

V Sloveniji je bil padec BDP v času krize večji kot je bil v povprečju EU, okrevanje pa je počasnejše. Eden bistvenih razlogov za to je zaostajanje v razvojnem prestrukturiranju gospodarstva, ker smo vsa leta vlagali bistveno več za ohranitev socialne države kot za večjo konkurenčnost slovenskega gospodarstva oziroma poslovnega okolja.

Zato Slovenija po produktivnosti, po ustvarjeni dodani vrednosti na zaposlenega, zaradi številnih razlogov močno zaostaja že za povprečjem EU, še več pa za primerljivimi državami, članicami in nečlanicami EU, s katerimi tekmujemo. To velja za vse panoge, seveda z veliki razlikami med najuspešnejšimi v kemiji in farmaciji ter nizko produktivnimi, izrazito delovno intenzivnimi panogami. Za odpravo teh zaostankov bo naslednjih nekaj let potrebno bistveno več znanja in sredstev vlagati v nove tehnologije, raziskave in razvoj (po predlogu Vlade do višine 3% BDP do 2020) ter v pridobivanje novih znanj (povečanje javnega in zasebnega vlaganja v visoko šolstvo do višine 2% BDP iz proračunskih sredstev) ter odpiranje novih delovnih mest.

Zato si gospodarstvo in država niti v času krize, ko davčni prihodki slabijo, niti v času oživitve, ko jih bo treba vlagati v razvoj, ne moreta privoščiti še večjih bremen ali zavestnega nazadovanja. Gre za to, da dodatnega bremena na račun primanjkljaja v pokojninskih in socialnih blagajnah ne preneseta niti proračun niti gospodarstvo. Nenazadnje se je Vlada Republike Slovenije v Paktu za evro zavezala, da naj bi bila v Sloveniji rast stroškov dela in socialnih transferjev v naslednjih letih počasnejša kot pri naših ključnih trgovinskih partnericah.

-          Ker lahko nove sistemske vire za reševanje strukturnih neskladij in sprememb pokrijejo pozitivni učinki pokojninske reforme

Brezposelnost se je v zadnjih letih v vseh starostnih skupinah povečala, kar seveda zmanjšuje prihodke vseh javnih blagajn. S kasnejšim upokojevanjem aktivnega in zaposljivega prebivalstva bi povišali prihodke vseh javnih blagajn, ne samo pokojninske. Pridobila bi tudi zdravstvena blagajna, ki se zaradi »inflacije« v medicinski panogi in demografskih sprememb sooča vsako leto z večjimi finančnimi težavami. Potrebno se je zavedati, da smo kot družba vse starejši in da bo v naslednjih letih potrebno finančno reševati tudi dolgotrajno oskrbo starejših prebivalcev, za kar že danes primanjkuje finančnih sredstev.

Predlagana zakonska sprememba pokojninskega in invalidskega zavarovanja bi po ocenah Ekonomske fakultete z ukrepi:

-          povečanja števila zaporednih najugodnejših let za izračun pokojninske osnove iz sedanjih 18 let na katerihkoli zaporednih 30 let oziroma 27 let, ki so za zavarovanca najugodnejša (3 najmanj ugodna leta za zavarovanca se izloči),

-          spremenjenega usklajevanja rasti pokojnin z rastjo plač v razmerju 60:40,

-          povišanja starosti ob upokojitvi v povprečju za tri leta, na 65 let, skupaj z višjim odmernim odstotkom in učinkom predčasnega prejemanja pokojnine, v višini 20%),

v vsaj približno naslednjih 15 letih preprečevala povečevanje izdatkov za pokojnine. Ti naj ne bi znašali več kot danes, torej med 10% in 11% BDP. Ti ukrepi naj bi zmanjšalo pritisk na dvig prispevne stopnje in omogočili gospodarstvu, da izpelje nujne strukturne spremembe. V naslednjih letih bo delež izdatkov za pokojnine v BDP zaradi staranja prebivalstva ponovno hitro naraščal, zato bodo takrat potrebne nove korekcije s podaljševanjem delovne dobe.

V aktualnem zakonu predviden prehod v kasnejše upokojevanje je zelo postopen in zato neboleč. Dal pa bo jasno sporočilo, da se kot družba odgovorno odzivamo na realne okvire in temelje medgeneracijskega konsenza, ki ne smejo najedati trajnostnega razvoja in konkurenčnosti gospodarstva in družbe. Vsako zavlačevanje reforme bi v naslednjih letih zahtevalo bistveno bolj radikalne, restriktivne ukrepe in spremembe.

Dejstvo je, da predstavlja ZPIZ-2 (Zakon o Pokojninskem in Invalidskem Zavarovanju) kompromisni predlog, ki pa na makroekonomski ravni za gospodarstvo prinaša več koristi kot slabosti. Enako velja tudi za raven posameznih gospodarskih subjektov, saj je po mnenju sindikatov alternativa reformi dvig prispevne stopnje delodajalca. Na to pa gospodarstvo ne more pristati, saj je že sedaj nadpovprečno obremenjeno !!!!