Ali je razlika med SDS in SD le v eni črki imena več oz. manj?

Kot kaže, je odgovor na to vprašanje pritrdilen. V Sloveniji nimamo desnih, kaj šele levih strank. Vse skupaj smrdi po kulturnem boju 19. stoletja, kjer so tako liberalci kot konzervativci delali v službi kapitala. Če smo sprva mislili, da bo država odmrla z globalizacijo, nato smo si želeli, da nas oblast brani pred korporacijami, se je na koncu zlizala z njimi. Tako desna in sedaj še leva. Kdo torej ščiti nas posameznike, državljane? Oblast zagotovo ne.

Kot v kameni dobi so volilne kampanje podobne vojnam, po katerih si plenilci razdelijo vojni plen. Država postane last zmagovalca, ki svojim ritoliznikom milostno nameni grižljaj(čk)e iz bolj ali manj obložene mize, ostali »nepravi« pa pač čakajo na svoja korita do naslednjih volitev. Tu sta obe opciji kar enaki. Nobena ne vključuje drugačnih (nenaših), čeprav imajo oboji polna usta demokracije. Ali ni to nekoč pomenilo oblast ljudstva, t. j. oblast za vse? Ob tem pa nas morijo z zgodovinsko retoriko o tem, kako je važno, da smo obstali kot narod (Slovenceljni je rekla Svetlana Makarovič), kdo je bil pri osamosvojitvi bolj ali manj za našo stvar, kdo je bil v prvih in kdo v zadnjih vrstah ipd. Mir nam dajte in raje delajte to, za kar vas državljani plačujemo.

Preživetje pač ni napredek. Sicer pa je le neka razlika med obema strankama. Že v 60-tih letih so raziskave pokazale, da tako kot poteka interna organizacija in komunikacija znotraj stranke, poteka vodenje države, ko stranka pride na oblast. Pri Janševi SDS je to evidentno stil vojaške formacije z reševanjem nenehnih kriz in zarot, pri Pahorjevi SD pa kaotično vodenje, ki je naplavilo don Kihota, ki ne ve niti kaj niti kako naj funkcionira. Pa nisem prepričan, da si želim, da nas vodi bodisi zlovešči komandant bodisi zasanjan idealist, ki je zgubil stik z realnostjo. Še posebej je to res, ker dejansko v obeh strankah igro vodi ozek krog odločevalskih oligarhov, ki na štiri leta pripravlja predstavo za množice, potem pa pozabijo na volivce.

Nove paradigme razvoja nam dokazljivo žal ne morejo prinesti ne eni, ne drugi. Izstop iz udobne pozicije (seveda le za njih in njihove) pač ni v interesu nikogar od tistih, ki se imajo za edine zveličave in poklicane, da nas vodijo. Da si jih ne želimo več, nam kažejo ne nazadnje rezultati javnomnenjske ankete Dela, ki je bila objavljena dne 22.8.2011 (na vprašanje kdo bi bil primeren kandidat za predsednika vlade je 53,6 % vprašanih dejalo da ne vedo, 20,7 % pa da nobeden). Potrebno je pogledati izven znanega in poiskati nove alternative. Upam, da bo očiščevalni dež, ki bo pregnal težko soparno vročino avgustovskih dni, očistil septembrski parlamentarni parket. Želim si le, da ne bi deževalo tako močno, da bi, kot pravi pregovor, vse svinje postale čiste in vsi ljudje umazani.