Zakaj politika izgublja ugled?

Danes smo priča vse večji izgubi ugleda politike v Sloveniji. Zdi se, kot da so se aktualni politiki izčrpali in da ljudje ne podpirajo več ne levih in ne desnih ali pa, če hočete ne belih, črnih, rdeči ali kakršnih koli že. Po drugi strani pa ne vidimo novih obrazov, ki bi bili pripravljeni prijeti vajeti v roke in Slovenijo potegniti iz politične krize.

Kaj torej storiti? Ena izmed rešitev bi lahko bila sprememba volilne zakonodaje, ki bi poslancem omejevala izvolitev za zgolj dva zaporedna mandata, nato pa bi morali en mandat »počivati«. Na takšen način bi morali v politiko pritegniti nove obraze, a kaj ko se lahko zgodi, da se ti novi obrazi v politiki morda ne bodo znašli. Še bolj nepredstavljivo je, da bi ljudje šli v politiko za mandat ali dva, pa četudi kot neodvisni kandidati, saj si po izvolitvi tako ali tako zaznamovan z eno iz med političnih barv.

Res je, da se politika v zadnjem času najbolj ne znajde z rešitvami in da je javnost precej nezadovoljna. A kaj, ko ljudje ne bi vedno samo gledali druge in pogledali sebe? Ali morda lahko sami kaj postorimo za boljši jutri? S takšnim pristopom bi nam bilo lažje. Naloga politike pa je, da prizadevnost ljudi nagradi.

V Sloveniji si želimo imeti dober zdravstveni sistem, pa šolski, pa socialno pomoč in še in še. Vendar državna vreča je samo ena in to ni vreča brez dna. Seveda imajo pri sistemih prednost države, ki obstajajo že dalj časa, kot Švica recimo. V Sloveniji pa se še dodobra navadili nismo na socializem, že smo prešli na kapitalizem. Tako država zopet funkcionira drugače. V ospredje so stopile druge vrednote, ki so spremenile pogled na svet.

Potrebno je priznati, da se Slovenija v tranziciji ni znašla ravno najbolje in da večina današnjih težav izvira iz tistih časov, ko je imela vajeti v rokah Demosova vlada. Seveda so tudi kasnejše vlade delale napake. Ampak ideja o denacionalizaciji se je pojavila ravno v času Demosa. Tako so številna podjetja postala zasebna last, večina teh pa je danes že zaprtih. Nekatera pa so postala uspešna, vendar jih lahko preštejemo na prste dveh rok.

Kdo nam bo torej prinesel lepšo prihodnost? Najlažje bo, če si jo bomo začeli ustvarjati sami in to na takšen način, da bomo nehali o državi razmišljati negativno in da bomo mladi v državi videli ravno priložnost, da lahko vnesemo vanjo svežino. Najlažje je obupati in oditi drugam. Toda naša naloga je, da državo postavimo na noge. To je naša država, za katero so ugašala življenja in najmanj kar lahko storimo zanjo je, da se ji postavimo v bran, v smislu gospodarskega okrevanja, na katerem pa tako ali tako temelji vse ostalo.